nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Življenje in delo Venca Poviškaja, poved v sobesedilu:
Po svoji žalosti pa se lahko pasemo, kakor se čebele pasejo tudi po pustem vresju, cvetočem grmu črnega trna.
Glava mu je zabuhnila od težkih misli in se mu nagnila na prsi, čokati nos se mu je poveznil na usta, svetle črne oči so mu nekam potemnele in se umaknile globoko pod nizko čelo in na širokih ustnicah Venca Poviškaja se dolgo ni razgrnil nasmeh.
Ostajal je doma, se spet valjal po pepelu na ognjišču in vtikal svoje umazane parklje v vse piskre, ki so stali pri ognju, toda teta ga zdaj ni več krcala po prstih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani