nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Življenje in delo Venca Poviškaja, poved v sobesedilu:
zamahnil je z roko nad večnim plačilom in nad sedežem, ki ga bo po tem trpljenja polnem življenju na zemlji zasluženo zasedel v nebesih na desnici nebeškega očeta, o katerem sta mu tako vztrajno prepevala prečastiti gospod župnik in pobožna teta; ločil se je od Mojega Jezusa in njegovega koleslja, od »Treh kron«, od Rozine ali, kakor jo je imenoval, od, od; konec je bilo viškanja in vsega hudega.
To nenadno slovo bi sicer ne bilo nič posebnega, kajti prej ali slej se vsi srečamo z botro smrtjo ter odrinemo z njo za vse večne čase v tiste kraje, od koder ni vrnitve. Toda Poviškaj ni umrl naravne smrti, kakor pravimo tisti smrti, ki jo počakamo doma v postelji, lepo spodobno sezuti, slečeni, obriti, umiti in prevideni s tolažili svete vere, pač pa je umrl takšen, kakršen je bil v boju za svoje življenje: obut in oblečen, kosmat in zapackan, s tolažili popolnoma nepreviden se je obesil na gabrovo vejo - in še celo na šibko gabrovo vejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani