nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Pomladni dan, poved v sobesedilu:
Pogledal sem po strmem, skoraj navpičnem zelenem brdu - in tedaj se je iz spomina prikazala jasna podoba procesije, tiste procesije, ki se je skoraj pred dvaindvajsetimi leti prav po temle brdu počasi pomikala za krsto iz cinka, ki se je prav v istem majskem soncu bleščala na širokem Podzemljičevem hrbtu. Šli so pod po mladega češkega kadeta, po ostanke nesrečnega Kadetkinega očeta. Jasno sem videl grobega grobarja, kako jezno stresa škatlo z Andrejčevim kleparskim orodjem; Vojnačevega Žefa, ki mirno bzika rjavo slino; svojega očeta, ki z dlanjo zamišljeno gladi hrbet orlovskega nosu; brigadirja, ki z razširjenimi rokami uslužno poskakuje okrog plavolase neveste, da bi jo prestregel, če bi ji spodrsnilo; debelo gospo v črnini, ki se z obema rokama v črnih rokavicah krčevito opira ob dolgo palico, kakor bi bredla deročo reko; zavaljenega, ki menca za njo in si briše svetlo plešo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani