nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Kraška simfonija, poved v sobesedilu:
Na njih gladini se je zrcalil svet, ki je bil razlit tam zunaj, brezmejen, neskončen, podoben sivi večnosti. Od bajte je tekla preko gmajn in, posejanih z borovci, ki so med skalami, kakor ogromna široka jata črnih plahutajočih ptičev, preko brajd, v katerih je v jeseni zorel rdeč, sočen krvavoživ teran, preko glasnih kamnolomov, ker so nekoč - dokler jih niso pregnali - rezali kamen v joku in smehu, vse dni od rojstva pa preko mladosti in pesmi, do zrele moške dobe in sive uvele starosti. Preko vse te sive, žalostne dežele, se je krog kamenitih prepletala široka cesta, kakor dolga, debela raševinasta rjuha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani