nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Stal je na pragu, in glej, kakor hitro je sprejel svoj sklep, je bil svet že spremenjen. Vse je bilo svetlo in čisto, drugačno, nenavadno pomembno: tepka in oreh in tnalo in voda, ki je po zaledenelem žlebu v tenkem srebrnem padala v škaf, gol šipkov, ki se je sklanjal čez počrnelo vrtno ograjo, zasnežena steza, ki se je kakor pravljična kača vijugala po strmem pobočju, grebenasti, ki je silil v nebo, in jeklenomodro nebo, in tisti beli oblaček, ki je rahlo vztrepetaval tam na robu jasnine in se poslavljal. Res, sijalo je prozorno zimsko sonce, ki je tako prečistilo svet, da je bilo kar škoda umreti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani