nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Starec ga je objel okrog ramen, ga pritisnil k sebi, zaprl oči in se rahlo zazibal, kakor bi ga tešil ali uspaval, pa se je nemara zazibal samo zato, da bi občutil srčno toplino, ki se je prelivala med njima. In sončna luč se je prav tako rahlo in toplo prelivala po njegovi pleši in trobenti.
»Idila!...« si je rekel in prevzela ga je tista mehka otožnost, ki ga je prevzela vselej, kadar je med ljudmi začutil pravo srčno toplino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani