nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Da, sedel je na obronku nad Tihim dolom. Toda vse se mu je zdelo nenadoma tiho in tako čudno nepremično, kakor bi se bližala huda ura. Vse je bilo oblito s svinčeno modro, težko, zamolklo svetlobo, ki pa je vse stvari približevala njegovim očem kakor povečevalno steklo ter jim kljub nejasnosti dajala jasen in zelo oster obris, toda nenaraven, mrtev izraz, kakor bi pokrajina ne bila resnična in živa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani