nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Kdo ve, koliko lepih podob hrani v svoji gosti, temni krošnji!... In kadar je sam, posebno proti jeseni, ki naznanja samoto in zimsko spanje - nemara zadnje spanje, saj že čuti v skopem, pojemajočem, da so stare korenine utrujene - takrat počasi spušča list za listom v tolmun, ki pa ni več njegovo oko, temveč je samo zrcalo, ki mu ga drži spomin. In vsak list se razgrne po vodni gladini, podoba še enkrat oživi, nato pa z rahlim drhtenjem odteče za vselej, kakor pod biserno meglico globoko vzdihne in izgine v zrcalu vsaka podoba...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani