nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
se je vzravnal in tako globoko zajel zrak, kakor bi hotel vsrkniti vso zeleno lepoto zemlje in vso modro lepoto neba, a tudi ves mir in vso tišino. Začutil je, kako so njegova pljuča razširila krila in zaplala in kako se je takoj nato v srcu oglasilo polno utripanje dragocenega trenutka, trenutka ugodja, trenutka sreče, trenutka tiste prave sreče, ki ji je primešana grenka kaplja, zakaj srce, posebno zrelo moško srce, je največkrat take volje, da če že seže po sladki pijači, potem seže po tisti, ki je močna in tudi malce pogreni.
»Mar ni lepo!« je vzkliknil in razširil roke, kakor bi hotel vso dolino zajeti v objem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani