nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Bele ceste in cestice so se vijugale sem in tja po zelenem polju kakor veseli trakovi ter povezovale vasi in vasice, ki so se v popoldanskem soncu skrivale med sadnim drevjem. Tam daleč, na desni, se je svetlikal pas mirne, ki je tekla počasi, kakor bi se med temnim zelenjem res sprehajala vabljiva, toda nevarna, temnooka gospa. Ob robovih doline so po policah nad poljem in nad reko sedeli košati gradovi, ki pa so se držali nekam sitno in celo mrko, najbrž zaradi tega, ker so jih bili prekrili z novimi, kričečimi rdečimi strehami, kar je za tako stare in imenitne gospode res skoraj preveč žaljivo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani