Tišina je bila pod gostimi oblaki, samo dve ženici v črnih oblekah sta šepetali na najvišji terasi v kotu na desni strani. In je škoda, da sta tam s svojimi temnimi oblačili, s tisto žalno črnino sredi trave, ki je tako bujna in sveža od pomladnih prh, je pomislil. Zakaj smrt bi bila dosti manj turobna, če bi človek tudi v tem posnemal mater naravo, ki ne mara črne barve.