Pomislil je, da je morda še nekje špranja, skozi katero veje tista praznina, ki mu je bila dopoldne skoraj otipljivo pričujoča. Morda je še zares nekje v ozadju, a zdaj stopa pred njim v rjavem krilu, v tenki volneni bluzi lešnikove barve in z dežnim plaščem preko lakta. »Ti si mi pravi odvetnik,« je vedro rekel.