In ta zavest je bila kakor trenutek večnosti, ki je želel, da bi se ne nehala. Tedaj se je sklonil k njenemu obrazu, a tudi njene dlani na njegovem vratu so otežile njegovo glavo za tisti sporazumni porog pred nesrečno vilo. In v njunem poljubu se je vila naenkrat razblinila, da je ostalo samo komaj slišno plivkanje vode tam, kjer se je poprej vzdigovala tiha in mrka stavba.