»Da,« je šepnil bolj sam sebi kot nji. Vedel je, da se bo ta enotnost zemlje, telesa in misli spet razkrojila, a čutil je, da ga zdaj presnavlja in utrjuje. In zdelo se mu je, da je po delu zleknjen pred njuno domačijo in čaka, da povleče sonce zadnji krajec dneva z Balda kakor zadnji rob karminastega prta.