Ležal je vznak in si podpiral glavo z dlanmi, medtem ko je brozgala po plitvini in se sklanjala nad vodo, da so ji lasje zastirali obraz. Pomislil je, da bi skočil za njo in jo lovil, a oklepala ga je dragocena trudnost in hkrati nemirna slast, ki je težila ude, se gostila in obenem razmnoževala. Bila sta žena in mož ob robu vode, kakor zemlja in voda, stalno in nestalno, včeraj in jutri.