In tisti trenutek je izginilo izvotljeno ozračje, ki mu ga je prinesla gospa Amalia, zakaj sredi razvalin je mehko sijala tista majhna freska. Na vlažnem, na pol porušenem zidu je bila kakor podoba človekove neumrljive ljubezni za harmonijo barv, njegovo hrepenenje po neznanih krajih, njegov upor in odhod na svobodne ceste, skrita, a povsod občutljiva slast doživete svobode. Tedaj se je spet našel in izzivalno odločil, da bo šel k nji na kosilo.