Pogled je imel na kamnih, ki so bili še zmeraj pas ob oljnati vodi, a zdaj so bili kamni kakor ločeni drug od drugega, vsaksebi, s čudno praznino po sredi. Nesmiselni kamni brez vezi med sabo, ne krotka lisa v medli luči, ki pa je postajala oranžna na Baldu. »Misel večine bo nekoč vendar postala rodovitna,« je rekel kakor sam sebi.