Njen glas je bil spremenjen, kakor da je tuje oko pogledalo v njuno samoto in ju obsevalo s sovražno in mrzlo svetlobo. Takšni so vsi trenutki, ko človek začuti zgoščeno v ozračju ozkega prostora neskončnost in globino hudobije, je pomislil. Pogled je imel na kamnih, ki so bili še zmeraj pas ob oljnati vodi, a zdaj so bili kamni kakor ločeni drug od drugega, vsaksebi, s čudno praznino po sredi.