A je ni gledal, zrl je stran in ujčkal harmoniko, kot da pestuje jokajočega otroka. In tudi mlada ga ni pogledala, nategnila si je zeleno obleko, ki ji je tiščala stegno, nato si je popravila zeleno čepico pri ušesih; kakor da je stalen dogovor med njenimi gibi in muzikantom, ki se je prestopal in šel zdaj malce na desno in spet malce na levo. Igral je in razločno je bilo slišati harmoniko, a vendar se je zdelo, da je blesk jezera izključeval, vpijal njene glasove, tako da mož skorajda ni bil resničen.