Ko sta se nazadnje vzpela na kopno, sta se kar naprej smejala, mož s harmoniko pa je stopil gor in dol po bregu, kakor da hoče ujeti njeno zeleno telo v svojo glasbo. A je ni gledal, zrl je stran in ujčkal harmoniko, kot da pestuje jokajočega otroka. In tudi mlada ga ni pogledala, nategnila si je zeleno obleko, ki ji je tiščala stegno, nato si je popravila zeleno čepico pri ušesih; kakor da je stalen dogovor med njenimi gibi in muzikantom, ki se je prestopal in šel zdaj malce na desno in spet malce na levo.