Zmeraj, ko ga je nekaj nepoklicnega vsega zaposlilo, in čeprav je bilo še tako človeško pomembno, se je vrnil k svojemu delu z zavestjo ubežnika. A v ti zavesti je bila obenem tudi zaloga neomadeževane sile, ki je komaj čakala na novo ustvarjanje. Samostojno, zares ustvarjalno delo je namreč imel poleg ljubezni za najslajšo človeško sposobnost.