In zavedel se je, da je v resnici človek brez domovine, da je njegov dom povsod, kjer so obale, ker je voda simbol življenja. Seveda nima prvič tega občutka, a zdaj je ta okrepljen po temnem rovu, skozi katerega koraka. Vendar ga zavest o brezdomstvu prav nič ne teži, ampak si pravi, da se ob njeni podobi z laktom na ustnicah splača biti brezdomec, saj sta bila v tistem trenutku središče sveta, njegovo sproščeno srce.