On pa se je tisti trenutek zavedel, da bi moral prej spremeniti družbo, preden bi lahko uresničil takšen načrt, a rekel si je tudi, da bi nazadnje le morala odločati vera v človeka. In opazil je, da njegova dlan počiva na njenem oblem nedrju, a čutil je, da zdaj ni nič poželjiva, ampak da je le preprosta moška dlan, vajena odločanja in ustvarjanja; kakor kiparjeva roka na kipu, ki mu je dala življenje; in tisti trenutek ga je prešinila omamna zavest, da je človek kljub vsemu neranljiv. Kakor v potrdilo je tedaj položila svojo roko na njegovo, mesečina pa je posinjila njen smehljaj.