Gledala je kvišku in niti ni trenila z očesom, njen mir je bil zbran in preprost kakor soj nad pobočji in nad jezerom. To, kar se pretaka v koreninah njenega srca, si je rekel, je kakor v materi zemlji, pravilno spajanje prvin, da lahko vzklije rastlina iz njenega nedrja. Otrla si je ustnice po tistem sramotnem poljubu, in zdaj hoče zavarovati spet pridobljeno svobodo s svobodnim darovanjem vsega svojega bitja.