A je trajala malo časa, tista izprijena apoteoza neumne množice, kajti kmalu sta ploskanje in šum pretrgala dva strela iz samokresa, ki ga je držal v roki onečaščeni. Ves vročičen je stal sredi dvorane, na odru pa se je zmagoslavna spaka najprej sesedla na stolico, potem pa čofnila na leseni pd kakor kepa kosti in cunj.« Lucianina roka je za spoznanje popustila, potem pa se še krepkeje oklenila njegovega vratu; in tisti trenutek neodločnosti, ki mu je čez hip sledil odkritosrčen in vdan objem, je bil kakor poslednji sunek zamolklega boja; vnel se je in obenem dogorel globoko v kapilarnih nitkah njenih vlaken.