Ko je umolknil, je čutil, da mu lezejo mrzle potne kaplje po rebrih; zavedel se je, da je na zidu, in to mu je hitro razkrojilo ozračje privida. Potolažen je bil, ker je bila ona ob njem, kakor je vsak človek potolažen, ko se zaveda, da v nevarnosti ni sam. Hkrati pa je bil vendarle tudi še nejevoljen, ker je bila tarnala, naj ji pové zgodbo; morda pa tudi zato, ker je ob v zgodbi pomislil tudi nanjo.