Začel je: »Bilo je ob tirenski obali v začetku septembra, ko se, skoraj afriška vročina ublaži v na pol deževno, na pol soparno ozračje. Morje je bilo leno in na njem so nepremično plavale meduze. Ni bilo več mravljišča florentinskih in rimljanskih družin, ostalo je samo še nekaj inozemskih družinic in te so se veselile tega nenadnega miru, kajti na obali se kričave matere niso več drle nad otroki.