Ko pa mu on ponovi retorične fraze zadnjega diktatorjevega govora, Enrico stisne pipo s konci zob in se ironično nasmehne. In tisti ironični smehljaj pesnika Enrica je bil že takrat poraz za tirana in je zdaj večna modrost nad vodoravno bedarijo gospe Amalie. Potem je prišlo tisto neverjetno jutro, ki je bilo kakor rojstvo sveta.