Toliko bolj ga je prešinjala zavest dobre in rahle svetlobne bližine, ker mu preteklost ni ponujala nobene takšne noči. V letih, ki jih je preživel tukaj, ni namreč nikdar v mesečini negoval pokrajine, ki jo je prehodil čez dan; tudi jezero v mesečini, čeprav je bilo sestavljeno iz drobnih sinjih kapljic, ni bilo nikdar pristen, neomadeževan dar za oči. Kadar diktator zasužnji deželo, sta vendar človek in narava kot v velikem zaboju, ceste, gore in ozračje med dolinami vse je ujeto v ogromno past, nad katero tiranova volja veje iz antene, ki je zapičena v srce dežele.