Njegova roka jo je objemala, a tisti trenutek mu ni bilo nič mar, kam naj bi šla; bilo je, kakor da se komaj zdaj zaveda resničnosti njenega bitja, njegove ubrane in vabljive težine. V resnici je bilo njeno pomladno telo ves čas živo in prožno pod njenim dežnim plaščem, zanj pa je od tiste vile sredi mrkih cipres kakor odmrlo. Prav do zdaj, do tega trenutka.