On pa je pustil, da ga je zanašala spet najdena igrivost, čeprav si ni prikrival, da je bilo tudi zrno hudobije v njegovem namigovanju; obenem pa kakor nenadna preizkušnja, ki jo mora ona prestati, če naj bo vredna spet najdenega zaupanja. Zato je še rekel, a že z občutkom slabe vesti:
»Prav takšnale slika je bila v tedniku, ki si ga imela opoldne na mizi!