Bila je ura, ko je gosta in zelena voda v Kanalu narahlo skodrana med čolni, a tisto jutro so rožaricam drgetale roke, ko so polagale vrče s cvetlicami na banke, ker okoličanke, ki so prinesle vrče mleka iz slovenskih vasi nad, so povedale o smrti fantov na gmajni. Ženske roke so se tresle, kakor da polagajo cvetje na neznan grob svojih sinov, na trg pa je vela sapa s planote, kjer je bila gmajna še mokra od mlade krvi. Tista čudežna planota z borovci in brinjem in, tista enkratna terasa nad morjem, ki je pred njihovimi hišami kot privid večnega življenja.