Povojni nesmisel še trepeta v ozračju, praznina še visi nad ljudmi, a midva jo bova razkadila, kakor razkadi veter meglo; midva bova postavila sredi gladkega travnika pomladno pomarančo, in naj kot majhno sonce žarí nama in vsem! Stisnil je njeno roko, kakor da si želi ujeti vso njeno igrivost, ki je zmeraj prožna gorskem zraku z Balda. Z vsemi čuti je mislil, kako nenavadno mora biti, ko spremeni poljub pretkani nasmešek na njenih ustnicah; tedaj si ustnice gotovo prikličejo mehko opojnost zrelega sadu, in takrat se najbrž šele uglašeno odzovejo njenim zapostavljenim dlanem.