Nasmehnil se je, potem se je njegov obraz brez glasu smejal, kakor se smeje človek, kadar vé, da besede mo tijo in oddaljujejo. Najrajši bi vzkliknil: Daj, vodi me! Poiščiva si nasad, kamor bi skrila vrtoglavico, ki se naju polašča; kaj nisva popotnika ljubezni iz dežel, ki so si oddaljene?