Ustavil se je; nizki oblaki so krčili jezero, oddaljenega veronskega brega ni bilo videti, zato je bilo jezero kakor kos morja, ki bi se zarezalo v ozek fjord. Za njegovim hrbtom pa je bil zid poraščen z gostim bršljanom. To je nekaj, si je rekel, a je šla svojo pot, kakor da hiti na določen kraj in noče, da bi jo kaj zadrževalo.