Pritisnila je nosek, čelo in ustnice k šipi, tako da je bil njen obrazek skoraj belkasto-rožnata ploskev. »Zdaj bova šla po drugi poti, prav?« je rekla. In ni krenila več na desno, od koder sta prej prišla in kjer so se vozili fantje s kolesi po tržiču in po lesenem pomolu; šla sta na levo, na belo pot, ki je bila drevored samih oleandrov.