To je tak neopredeljen dvom, ki se rodi iz strahu, iz tiste druge narave, ki jo imajo otroci od velikega strahu. Najprej so še deteta, povita v dolge in ozke plenice, in že je avstrijskih topov, ki jim bobná uspavanko; potem je vsepovsod razmetano orožje in ljudje žgejo smodnik, dečki pa bijejo s kamni patrone in jih vtikajo na plin, ko se kuha juha v loncu, in v kuhinji poči, da se topla svetloba iz oči razlije po licih. Nato pa je vojska pozabljena, a streli ostanejo, streli in, ki plešejo fašistom okoli glav, streli z oken, streli pred dvoranami, ko so ob miklavževanju odri v plamenih in beži in angeli bežijo.