Šele potem, ko sapa spet povleče, pa se misli lahko zares rešijo izpod oklepa in se porazgubijo v pristana ter so zdaj ob kladivu, ki kljuje bok ladje v Prosti, zdaj ob grgranju žerjavov zdolž pomolov, se za hip združijo z zateglim trobentanjem prekomornika, dokler jih nazadnje ne prešine ostra piščalka, ki prav spodaj na pomolu oznani kopalcem odhod čolna s platneno streho. Ležal je vznak na valobranu, ki varuje Prosto in je na bližnjem koncu podoben podmornici zaradi kabin in dveh cementnih teras kopališča, ki se vzdigujeta na njem. Njegove misli topo sprejemajo glasove vročega ozračja.