Takó s prstom mimogrede podrsa po lepaku in se spomni, da so kot otroci takó drgnili z nohti in delali žlebove na lepakih in se zave, da zdaj ni več otrok, a mu je vseeno. Potem se lepaki nehajo, ker je stranišče za moške v zidu, in stopi vanj, ker je naenkrat začutil, da ga pravzaprav že dolgo tišči. Takó zdaj že stoji ob vdolbini, ki je prepleskana s katranom in diši po katranu in po amoniaku, čeprav curlja voda po črni steni.