Rahla morska sapa je odpihovala pripeko s telesa mehko in vztrajno, a vendar v presledkih kakor usta, ki pihnejo sipek z vodoravne dlani, pa se za hip ustavijo, ko morajo zajeti novega zraka. Pod to igro valujočega vetra pa je vročina nepopustljiv oklep, ki drži telo priklenjeno k beli skali valobrana. Ko da so skriti v žegi snopi mogočnih silnic in prodirajo skozi telo in skalo do osrčja zemlje, potem ko so šli skozi veke in misli.