In to tržaško mesto, se mi je zdelo, ni več okrogla past, v katero smo ujeti med griči in morjem, ampak je zaradi mehkega dekliškega glasu onkraj Debelega rta nebeško prebivališče ob zelenem morju in ljudje v njem pijejo sonce in se ljubijo na soncu. Še zmeraj so seveda italijanski in slovenski ljudje, a italijanski ljudje niso nič razdraženi, ker se slovenska beseda sprehaja po Korzu in po obrežju. In to je njena zasluga!