In takrat sem hotela reči, da ga razumem in naj mu ne bo nerodno, da je takó rezek, naj ga ne bo sram, če nima suknje in so mu plašč poslali bratje iz; sem hotela reči, da mi je takó ali takó, brez suknje ali z njo, zelo všeč, da se morava na kak način rešiti nesvobode, ki se nama vsiljuje kakor megla, ki naju oblega; hotela sem reči, da mora biti samozavesten in da mu bom ob strani. A tista klavrnost, ki sem se ji upirala, se je takrat razposajeno vtihotapila v mojo zadrego. »O, če vam je vseeno, potem se vidiva čez mesec dni!« sem vzkliknila.