Kakor Rikovi lasje so rumeni parketi, kakor lasje njegove mame in gladki pod kožo mojih stopal kakor prozorno rumeno steklo. Stojim in ni me samo sram, da sem bos, nisem samo v zadregi, ujet sem, nič več svoboden kakor na ograji pod oknom. Nič več prešerni konjič, ki nosi na svojem hrbtu majčkeno Marico in zarezgeče, da se bo čudila in se smejala sredi svobodne gmajne.