Saj ti pripovedujem; ker ležiš in tvoji lasje niso več takó bakrenordeči kakor nekoč, a si vedra zaradi nas, ki nočemo misliti, da nas boš zapustila. Kakor otročiček se veseliš pravljice iz otroških dni, ko smo te zaprli v posteljno omarico in pozabili nate; in komaj te je našla; čepela si v zaprti omarici in spala. In je, kakor da te te podobe ujčkajo in se bo zgodil čudež in bodo spet pognale barve življenja, ki se ti odmika.