Včeraj je ravno takó dremal v štirikotnem jezercu svetlobe, ki jo polaga sonce na parkete pod oknom, in sem mu rekel: »Ti si me rešil,.« Pa je glasneje zapredel, kakor da mu je posebno všeč, če ga nagovorim, ko si po kosilu takole grejem noge na soncu ob zaprtem oknu, in da se ne počuti sam, ko z užitkom steguje bele tace od sebe in jih upira v moje copate. Odkar sem vdovec, pa o vsaki priliki še bolj razločno in s posebnim poudarkom pokaže, kakó ceni najino ločenost in samoto.