Pred oknom se sveti pročelje nasprotne hiše. Donadonijeva ulica tiho leži kakor preklast težak, ki se je v prosti zaradi soparice zleknil pod zid skladišča v varljivo senco. Pred sabo ima na mizi francosko slovnico; a to bo prišlo na vrsto jeseni, pa je živa kot morje in jutri bo morebiti spet prišla z njimi na škojero.