In ponosna je zavoljo moževega ugleda, prav gotovo, a obenem, ko da se ji je na dnu črnih oči zgostila zavest, da ugled gospoda Robertija ne bi bil takó poudarjen brez njene lepote.
Takó je zdaj vsa njena pazljivost na koncu belih, rahlo koničastih prstov, ki nesejo k ustnicam lesket srebrnega bisera v zeleni megli. A svetloba oblakov nad plesiščem je tedaj postala in se je vrnil k mizi.