»Pojdiva zdaj,« je krotko rekla, a v zadregi se je premaknila na mestu, ko da je nestrpna, ker ni sama in ne more odhiteti proč od njega. Večer je postajal progasto vijoličast, lisasti zastor je počasi ob robovih temnel; samo nizko na obzorju je morje še gorelo, ker se ga je dotikala in se raztapljala v njem kepa gostega minija. A zdaj, ko sta hitela po kolovozu, je njeno telo dobivalo spet gibčnost dekleta, ki preskakuje grme in ceba v borove storže.