Tako tudi v sivi kositrni banji, ki je vsak dan bolj samo past za žarke kakor posoda za človeško telo. In takó komaj sluteni atomi sonca nad vonjem po vlažni posteljnini, nočnih posodah in skisanih. Ali je res prišel, da bi se ustavil pred vežo z barvastimi šipami, pred okencem, ki se odpre sredi barvastih šip in hripav ženski glas vpraša: »Gremo gor?«