Nista se gledala, zrla sta predse, ko da so njune misli in podobe združene na barvi neba. Morda bi zdaj moral reči nekaj nenavadnega, si misli, nekaj kar bi uničilo vse zlo in ji prineslo obljubo pomladi. Ne samo obljubo, pomlad samo, njene napete popke in cvete vse navzdol po brežini do morja.